Teebee. Torgeir Byrknes. Vsem so tečne cifre, ampak dotični gospod je prvič stopil za gramofone že leta 1990, prvenec pa sledi dobrih 5 let kasneje. Bil je en prvih, če ne celo prvi, izven britanskih 'posvečenih' krogov, ki mu je uspel preboj med največje na sceni. To je potrdila tudi revija Knowledge, s priznanjem za najboljšega producenta v kategoriji Outsiderjev v začetku tisočletja in to se potrjuje tudi danes, ko se primerja s fenomenom Roni Sajza ipd. Njegova diskografija je dandanašnji enostavno preobsežna za hitri naštev, izredno težko pa je tudi izpostaviti najbolj odmevne, saj vse njegove izdaje najdejo svoje mesto na plesiščih širom sveta. Njegova založba Subtitles, ki je že čez 60, velja za eno najbolj cenjenih in čislanih. Omeniti najbrž velja še zadnjo kolaboracijo s techsteperjem Calyxom. Navrgla je namreč odličen produkt - pravzaprav ga mnogi proglašajo za album leta -  Anatomy LP (že peti!! Teebeejev album), ki se je razbohotil pod novo založbo Momentum Music. Zvok ostaja njegov. Lahko bi bil neurofunk, lahko melodični techstep, lahko ambientalni hardstep, pa vendar ga vse oznake lahko le bežno opišejo in zožijo njegovo poanto. Vsekakorpa Teebee ni le odličen ustvarjalec, ki je dodobra zaznamoval praktično vso 'težkokategorno' produkcijo tega desetletja, ampak je, glej ga zlomka, tudi zelo dober, če ne kar odličen dj. V množici mixov, ki so bodisi uradno izdani ali pa le bootlegi raznih partijev širom zemeljske oble, je nemogoče ostati ravnodušen in prezreti dejstvo njegove kvalitete. In tako bo tudi v Ljubljani. Pika.

Povsem drugačna je druga zgodba. Dvojec, ki je takrat, ko je Teebee začenjal z drum and bassom, še mozoljasto gulil osnovnošolske klopi, je pravi preboj doživel komaj nekaj let nazaj. Vendar naj nas mladost ne premami. Do danes sta Cyantifica postala najvidnejša, lahko bi rekli kar vodilna, znamka v ti. liquid žanru ter ko govorimo o djstvu, ena najboljših v sceni sploh. Kot se da sklepati po njunem nadimku, se vseh stvari lotevata zelo sistematično in načrtno (znanstveno), kar pa seveda ne zmanjša duše, ki stoji za vsemi produkti, ki so prileteli na oder. Zaprta v studio, ki je bil sestavljen iz predpotopnega računalnika ter starih zaprašenih klaviatur, sta pred petimi leti potrpežjivo začela udejanjati masterplan, kateri se je spletel v njunih glavah. S komadi, ki so prihajali iz arhaičnih aparatur, sta začela oblegati znane otoške založbe in ker kakovost vedno svoje mesto najde, kmalu podpisala ekskluzivo z velikanko Hospital. Izdajo za izdajo se je krepilo njuno ime in se dokončno plasiralo na A listi s komadom »Don't Folow« ter nepozabnim vokalom Diane Charlemagne. Po mnogih remiksih, ki so njuno vizijo še nadgrajevali, je iz vesolja priletel album »Ghetto Blaster«. Sosedi pravijo, da sta s to izdajo dokončno izrinila iz trona kampa Hospital tudi velikana High Contrasta, vendar nismo povsem prepričani,da jim lahko verjamemo. Nekaj pa je gotovo. Jonovi dj seti so gotovo presežki v vseh pogledih. Fama, ki se je zgradila okrog njih (da vadi 12 ur na dan in podobne komajverjetnosti ter neverjetnosti), gotovo pripomore k temu, da se fant še bolj potrudi in ne razočara poslušalcev. Gotovo ne bomo razočarani niti mi.